Kontrarevolucija

To je blo v zadnjem m@ilu, ki sem ga dobila.
Pa se mi je zdelo zanimivo..

V Libanonu imajo moški dovoljenje za seks z živalmi, ampak te morajo biti obvezno ženskega spola. Če jih kdo zaloti seksati s kakršnimkoli samcem, so kaznovani s smrtjo.
V Bahrainu ginekolog ne sme direktno gledati v ženske genitalije pri
pregledu, ampak zrcalno v ogledalu. Direktno gledano v žensko vagino je strogo kaznivo.
Če te v Indoneziji zalotijo med samozadovoljevanjem, te kaznujejo z obglavljenjem.
V Guamu je celo življenjska služba nekaterih
moških, da potujejo po državi in razdevičujejo device, ki jim za to tudi plačajo.V Guamu je namreč strogo prepovedano, da se ženska poroči, če še ni seksala.
V Hong Kongu ima prevarana žena pravico ubiti svojega moža, ampak to lahko stori samo z golimi rokami, brez dodatnih pripomočkov (pištola, nož, sekira, bejzbol palica, vibrator .). Po drugi strani pa lahko moževo ljubico ubije na vse načine, ki si jih želi.
Prodajalke zgoraj brez so dovoljene v Liverpoolu, Anglija ampak samo v trgovinah z ribami.
V Caliju, Kolumbija, lahko ženska seksa samo s svojim možem in ko to počne prvič, mora biti obvezno v sobi z njo mama, da je priča dogodku.

Naslednjič že lahko pišem o letošnjem morju, zdaj pa se bom poglobila v lansko doživetje. Mi (se pravi Mama) rezervira(mo?) neko vilo (Vila Marija se ji je reklo xD). No, potem pa je prišlo nekaj navzkriž in iz vsega skupaj ni blo nič. Potem je bla v načrtu neka druga destinacija, ne vem več kje… no, na koncu smo pa le šli na isti otok, kot je bilo rečeno na začetku, otok Iž. Le v drugo hišo.
No, mi pridemo tja. V avto, dol s trajekta. Pa nasproti pride možakar. No, od njega je bila tista hiša, v katero smo bili namenjeni. Ne vem kak je do tega prišel, pač vprašal je, če smo mi namenjeni tja. Pa če bi lahko odpeljali s sabo njegovo hčerko, ker je na berglah. Ok. Ne vem, kaj si je mislila, ko je sedela v avtu, ker so tam prevladovali ”jugoti” in podobno, iz predvojnih časov. Pa noben ni bil registrirani. No, prispemo.
~čez pol ure. Zgrožena sem nad ”15 metrov do plaže”. Tistih 15 metrov je hrib 70°, porasel z vsem mogočim. Še bolj sem zgrožena nad kakšnim kilometrom oddaljenimi stopnicami. Bolje rečeno nad 167 stopnicami. Potem pa je bil potreben še kakšen kilometer, da si našel sorazmerno normalen prostor ob morju. In po teh stonicah sem se vlekla dan za dnem, celi teden. Gor in dol, gor in dol. Pa se človek spomni, da je nekaj pozabil. Pa spet gor. In dol. V vročini, brez sence.
Plaža. ”Gužve” ni bilo, ljudje so se kar porazgubili. In jaz si takoj prvi dan nagledam prostor, kjer ni bilo proda in opek, kot drugje, ampar takšen simpatičen šoderček. Pa taka lepa skala, kjer bi se dalo super pražiti na soncu. Pa bor, (se mi zdi, da je bil bor >.>) ki je dal vsaj malo sence. In tako sem jaz drugi dan, takoj zgodaj zjutraj, tam. Pol ure, pa se prikaže neka družina. Ljubljančani. Starša, pa dva otroka. Vsi so imeli grozne kopalke, to sem takoj opazla. Santa Marija. Kak lahko človek (v tem primeru namigujem na moški del) celi dan zdrži v tistih groznih pantie-kopalkah?! Kopalke ženskega dela družbe niso bile nič boljše. Enodelne, svetlovijolične barve. Meni je šlo na jok. No ja, skoraj.
In tako se jaz odstranim iz vode, pod senco. Ja ni pet minut mimo, pride mimo kar velik val in me dobesedno zalije. Vzamem stvari in izginem vstran.
Nekaj dni pozneje se odpravimo jaz, sestrca in mama nekam drugam, kjer je peščena plaža (ata je bil prezaposlen z ribolovom). Tam je bilo več ljudi kot drugje, ampak lahko si vsaj normalno stopil na tla. Pa se grema jaz in Jana žogat. Žogo odpihne in prosim mamo, če jo gre iskat, ker je bila pač bližje. No, jo gre in jo prinese nazaj. Pa jo spet odpihne. Tokrat jo grem iskat jaz. Neslo jo je vedno dalje, plavati pa ni šlo, ker so bile tam neke skale, poraščene z algami. Tako sem si skoraj izbila zobe, pa sem vseeno živa prinesla žogo nazaj. Koleno me je malo peklo, mislila sem, da sem se pač podrgnila na kamnu. Pa moja mama izjavi, da me je spekla meduza. Njo je btw. tudi, verjetno tudi takrat, ko je šla po žogo. Ja nič. Doma si vse skupaj lepo namažem in pustim na miru. Ker sem se stopnic po malem naveličala, sem večino časa preživela notri, kjer sem častila satelitsko televizijo. Spoznala sem ljudi, ki so iz Norveške, se preselili na Kubo in so živeli v isti zgradbi kot mi. Zanimivo. Pa sem vseeno čakala, da gremo domov. In smo šli.
Ja, in spet še samo nekaj dni, pa gremo. Bomo videli.. ;)