Dragi morebitni bralci mojega bloga.
Hja, naj vam povem, da ima kos kruha, ki smo ga najprej zamrznili, nato docela potopili v vodo, dali nazaj v zamrzovalnik in ga po nekaj urah odtalili v mikrovalovni pečici, ogaben, ponavljam, ogaben okus!
Pa to, da imam čez dva dni birmo in da škof ni bil niti malo grozen ali na kakšne druge načine.. grozen. Sploh ne. Objavljam tudi moj zelo pomenljiv odgovor na vprašanje ”Zakaj želite iti k birmi?” - ”Da bi utrdili svojo vero v boga in dopolnili sv. krst.” Kakorkoli.
*napad močnega kašlja, ki ima tudi zelo - zelo! pomenljiv pomen.*
Torej. Naj vam povem še nekaj. Nekateri imate to za sabo, pred nekaterimi to še stoji. Nekateri se tega veselite, nekateri ne preveč. No, jaz sem ob tem bolj ali manj ravnodušna.
Jutri je petek. Jutri je zadnji dan pred počitnicami. Jutri je zadnji dan v tej šoli. Jutri je zadnji dan s sošolkami, s sošolci. Za naslednjih nekaj dni, za naslednjih nekaj mesecev, za naslednjih nekaj let. Za zmeraj.
Moja ravnodušnost se zamaje.
Spominjam se prvega šolskega dneva, vem, kakšna je bila stara šola. Vem, kje so bili prostori, spomnim se vseh obrazov, ki so bili, pa jih več ni. Obrazov, ki so se spremenili, obrazov, ki so se obrnili. Obrazov, ki so se nasmehnili in nasmeh delili. Obrazov, s katerimi sem živela in obrazov, s katerimi živim. Obrazov, s katerimi bom živela še naprej. Upam.
Ne, ne verjamen, da je že konec. Pa saj še ni, to je v bistvu začetek. Nov začetek. Je že čas.
Nov začetek ne pomeni, da moramo zavreči stara prijateljstva in stare spomine. Vseeno pa si ne morem predstavljati, da je že konec. Imam občutek, kakor da se je vse skupaj komaj začelo.
Verjetno zaradi tega, ker smo vsa leta do zdaj bili.. vse drugo, razen razred. Pravi razred. Vedno smo bili v nekakšnih skupinah. Spomnim se tisočih ”Kaj ti si se svadla z mano?” in celo tistih ”Kupite, kupite slaaadoleed!”, pa kup drugih. Spomnim se tudi, kako nas je kar nekaj v razredu bilo zagrenjenih, ko je odšla lanska generacija - lanski razred. Tisti pravi razred. Zakaj.. prav zato, ker so bili pravi. Ker so bili en razred. In z vsakim dnem, ki se je bližal koncu, smo tudi mi to postajali. In dnevi so se približali tistemu koncu, ki se mi prej ni niti sanjal. Še samo malo.
Pa saj se še vidimo. Ne le jutri, ne le v naslednjem mesecu.
Drugače pa.. po drugi strani spet komaj čakam, da se rešim vseh narobe postavljenih mnenj, vsega drugega. Da začnem še enkrat, z drugimi ljudmi. Na drugi šoli.
Vseeno pa ostajam del naše generacije. Hvala vsem. :)
1 komentar
Komentiraj
Komentiraj
Prelomi vrstic in odstavkov so samodejni, e-poštni naslov ni nikoli prikazan, dovoljen je HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>
Nehaj ker me boš v jok spravla!!! Jaz tud nemorem verjet da je konec.. Včeraj še tega nisem prav doživljala, danes pa dejstvo, da ne bomo več sošolci.. Eh, prav grozno mi je že. In danes bi naj meli neko zabavo, kao poslovilno.. Če grem tja, je ziher, da se bom cmerla. Bomo videli.xD
komentar, avtor: masykaaa 14.06.2008 @ 11:29