Korak zatrese se v ritmu bolečine,
Vse se zdi predolgo in prehudo,
Vse peče in skeli in traja in ne mine,
Veter zapoje žalosti v pobudo.
Zunaj vse blešči se v soju smeha,
Vse zdi se mirno, tiho in lepo,
Znotraj pa je jok edina uteha,
Medtem ko sunki ti življenja sapo jemljejo.
Svet se počasi ruši in podira,
Ne vidiš več ne sonca, ne neba,
Upanje v svet umira,
Sanje se raztreščijo na dnu srca.
Krik zapolni prostor časa,
Vse vrti se pred očmi ti,
Zmankuje ti moči in glasa,
Hočeš, a ne moreš vpiti.
Čutiš kri, kako ti vre iz roke,
Da ti upanje, da si še živ,
Naštevaš si vse možne vzroke,
Zakaj morda le nisi kriv.
Pogledaš gor in vidiš mene,
Kako kričim od iste bolečine,
A nekaj me kljub temu žene,
Da upanje v svet mi ne izgine.
Čeprav ljubezen se je izgubila,
Kakor da časa in usode bi se bala,
Ta beseda se ne bo zlomila -
Hvala.
