Kontrarevolucija

ali  Pomoč Maši, ki se utaplja med dvanajstletnimi osebki naše družbe, ki jim je dejstvo, da vsakemu i-ju ni treba dodat še dva dodatna, pa da se človek lahko razpiše tudi o stvareh, ki mu niso preveč pri srcu, neznano.

Torej. Preprosto morem to naredit. Sicer bi se dalo tudi z tisočimi drugimi stvarmi, ampak ta stvar dobesedno kliče po, khm, par besedah z moje strani.
Najprej se bom vživela in se razpisala. Sledilo ne bo nič, ker se tudi jaz lahko kdaj pa kdaj vživim in se razpišem, čeprav sem po navadi tiho in si mislim svoje.
Ampak zdaj sem osebno prišla do sklepa, da.. se bom vživela. In se razpisala.
In prosim vas, če se kakorkoli znajde tu kdo, ki bi mojemu razpisovanju nasprotoval ali je, drugače rečeno, pristaš takšnih in drugačnih limonadastih lokalnih bendov (ker kar več to ni, čeprav so pokukali čez Lužo), naj zaradi mene vse skup prebere, si sprinta v več izvodih, polepi po sobi in bližnji okolici in si za vsak slučaj še vse skupaj spiše v mobilca in shrani. Ampak prosim, ljudje, ne se razburjat. Ne mislim trpet raznoraznih multi-i-jev in podobnih črk, ker lahko za to grem tudi kam drugam, ampak MI NI. Zato mi, prosim, prizanesite z vsem tem. Res, lepo prosim.
Torej.
Ok, v bistvu zdaj ne vem, kaj naj napišem. Enostavno mi gre na.. marsikam. Dobesedno bi lahko nekoga.. nekaj. Pač ne grem se več. V potrdilo bom to napisala nekajkrat. Se oproščam, če nekateri tega ne boste razumeli, ker si i-ji ne bodo serijsko sledili, pa vseeno;
NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. VNE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ!

Ok, priznam, na polovici sem vzela copy/paste v uporabo. Ampak moram priznat, da je prav zabavno.

NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE VEČ!!

In če se bo kdo zdaj vprašal, kaj nameravam proti temu naredit -
Nič. ker bodo itak prej ali slej odpeketali s scene in se jih noben bog ne bo spomnil.
Jaz pa bom ležala v travi, srebala šipkov čaj, se iz srca smejala usodi žajfaste mladine, se poigravala z nekajcentimetrskim grafitom in opazovala odsev sonca na objektivu novega fotoaparata (gledajoč oz. spominjajoč se na spodnjo objavo se z vsem srcem zahvaljujem komentatorjem.)

Vi, dragi bralci, pa:

Bi hapi :)

Torej. Sem pred nakupom novega fotoaparata. Na koncu sem ostala med tema dvema stvarcama in zdaj se kar ne morem odločit. Nikon stane, a tudi nudi več. Primerjala sem cene in razlika je v povprečju znašala dobrih 100€, pa me zanima, če je teh 100 vrednih.
Do teh dveh sem namreč prišla tako, da sem vsakemu, ki se mi je zdel sprejemljiv glede na kvaliteto in ceno, našla konkurenta, ki je bil malo dražji in je imel pač to in to, pa sem mi je zdelo, da teh nekaj Evrov pa že dam zraven. In so se ti dodatki lapo nadaljevali, pa sem kjer sem.
Nasplošno mi gre za dober macro, solidne slike in stabilizator. To naj bi bil tisti minimum in mislim, da bi za ta denar že bil predstavljiv. Seveda lahko dodam še malo tu pa malo tam, ampak sem se zdaj bolj ali manj dokončno fiksirala na ta dva.
Nudi ta Nikon dovolj, da zamižiš in pozabiš tisto stotico (Canon - 309,00 € ; Nikon - 409,00 €), ali je ostati pri Canonu dovolj?
Če človek že namereva kupiti nekaj solidnega, potem raje takoj konkretno kot pa da se čez nekaj mesecev pojavi potreba po novem, ja. Sicer pa sem s Canonom bila do zdaj zadovoljna, z Nikonom in ostalo množico pa nimam nekih izkušenj, vsaj kar se fotoaparatov tiče.
Sama sebi bi svetovala, naj si ”priškrampam” Nikona, pa ma zanima, če je že kdo imel kakršnekoli izkušnje in mi lahko opiše svoje občutke ob enem ali drugem. Dobrodošla bi bila tudi kakšna priporočila, če sem mogoče spregledala če kakšnega sprejemljivega konkurenta.
Če se najde kdo, potem vse zahvale.

Korak zatrese se v ritmu bolečine,
Vse se zdi predolgo in prehudo,
Vse peče in skeli in traja in ne mine,
Veter zapoje žalosti v pobudo.

Zunaj vse blešči se v soju smeha,
Vse zdi se mirno, tiho in lepo,
Znotraj pa je jok edina uteha,
Medtem ko sunki ti življenja sapo jemljejo.

Svet se počasi ruši in podira,
Ne vidiš več ne sonca, ne neba,
Upanje v svet umira,
Sanje se raztreščijo na dnu srca.

Krik zapolni prostor časa,
Vse vrti se pred očmi ti,
Zmankuje ti moči in glasa,
Hočeš, a ne moreš vpiti.

Čutiš kri, kako ti vre iz roke,
Da ti upanje, da si še živ,
Naštevaš si vse možne vzroke,
Zakaj morda le nisi kriv.

Pogledaš gor in vidiš mene,
Kako kričim od iste bolečine,
A nekaj me kljub temu žene,
Da upanje v svet mi ne izgine.

Čeprav ljubezen se je izgubila,
Kakor da časa in usode bi se bala,
Ta beseda se ne bo zlomila -

Hvala.

Cultivate your hunger before you idealize.
Motivate your anger to make them all realize.
Climbing the mountain, never coming down.
Break into the contents, never falling down.
My knee is still shaking, like I was twelve,
Sneaking out of the classroom, by the back door.
A man railed at me twice though, but I didn’t care.
Waiting is wasting for people like me.
Don’t try to live so wise.
Don’t cry ’cause you’re so right.
Don’t dry with fakes or fears,
‘Cause you will hate yourself in the end.
(Repeats)
You say, “Dreams are dreams.
“I ain’t gonna play the fool anymore.”
You say, “‘Cause I still got my soul.”
Take your time, baby, your blood needs slowing down.
Breach your soul to reach yourself before you gloom.
Reflection of fear makes shadows of nothing, shadows of nothing.
You still are blind, if you see a winding road,
‘Cause there’s always a straight way to the point you see.
Don’t try to live so wise.
Don’t cry ’cause you’re so right.
Don’t dry with fakes or fears,
‘Cause you will hate yourself in the end.
(Repeats)

Naruto - Ending I.
Naruto gor ali dol, pesem je fascinantna. Video pa tudi.

Edit: Drugi video, s celo pesmijo ^^

Dragi morebitni bralci mojega bloga.
Hja, naj vam povem, da ima kos kruha, ki smo ga najprej zamrznili, nato docela potopili v vodo, dali nazaj v zamrzovalnik in ga po nekaj urah odtalili v mikrovalovni pečici, ogaben, ponavljam, ogaben okus!
Pa to, da imam čez dva dni birmo in da škof ni bil niti malo grozen ali na kakšne druge načine.. grozen. Sploh ne. Objavljam tudi moj zelo pomenljiv odgovor na vprašanje ”Zakaj želite iti k birmi?” - ”Da bi utrdili svojo vero v boga in dopolnili sv. krst.” Kakorkoli.
*napad močnega kašlja, ki ima tudi zelo - zelo! pomenljiv pomen.*
Torej. Naj vam povem še nekaj. Nekateri imate to za sabo, pred nekaterimi to še stoji. Nekateri se tega veselite, nekateri ne preveč. No, jaz sem ob tem bolj ali manj ravnodušna.
Jutri je petek. Jutri je zadnji dan pred počitnicami. Jutri je zadnji dan v tej šoli. Jutri je zadnji dan s sošolkami, s sošolci. Za naslednjih nekaj dni, za naslednjih nekaj mesecev, za naslednjih nekaj let. Za zmeraj.
Moja ravnodušnost se zamaje.
Spominjam se prvega šolskega dneva, vem, kakšna je bila stara šola. Vem, kje so bili prostori, spomnim se vseh obrazov, ki so bili, pa jih več ni. Obrazov, ki so se spremenili, obrazov, ki so se obrnili. Obrazov, ki so se nasmehnili in nasmeh delili. Obrazov, s katerimi sem živela in obrazov, s katerimi živim. Obrazov, s katerimi bom živela še naprej. Upam.
Ne, ne verjamen, da je že konec. Pa saj še ni, to je v bistvu začetek. Nov začetek. Je že čas.
Nov začetek ne pomeni, da moramo zavreči stara prijateljstva in stare spomine. Vseeno pa si ne morem predstavljati, da je že konec. Imam občutek, kakor da se je vse skupaj komaj začelo.
Verjetno zaradi tega, ker smo vsa leta do zdaj bili.. vse drugo, razen razred. Pravi razred. Vedno smo bili v nekakšnih skupinah. Spomnim se tisočih ”Kaj ti si se svadla z mano?” in celo tistih ”Kupite, kupite slaaadoleed!”, pa kup drugih. Spomnim se tudi, kako nas je kar nekaj v razredu bilo zagrenjenih, ko je odšla lanska generacija - lanski razred. Tisti pravi razred. Zakaj.. prav zato, ker so bili pravi. Ker so bili en razred. In z vsakim dnem, ki se je bližal koncu, smo tudi mi to postajali. In dnevi so se približali tistemu koncu, ki se mi prej ni niti sanjal. Še samo malo.
Pa saj se še vidimo. Ne le jutri, ne le v naslednjem mesecu.
Drugače pa.. po drugi strani spet komaj čakam, da se rešim vseh narobe postavljenih mnenj, vsega drugega. Da začnem še enkrat, z drugimi ljudmi. Na drugi šoli.
Vseeno pa ostajam del naše generacije. Hvala vsem. :)